Elektronika, Nasveti, Vsakdan

Glasba je harmonija in sreča

Harmonija v glasbi

Do konca je odpovedovanje harmoniji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izpilil avstrijski skladatelj Arnold Friendr Schönberg s svojim dvanajsttonskim sistemom. Eden njegovih ciljev je bil med drugim ta, da bi se odpovedal osnovnemu tonu. Noben ton tonske lestvice naj se v dvanajsttonski glasbi ne bi pojavil pogosteje od drugih. Oktave so bile pri njem prepovedane. Zvokom s posebnim značajem se je izogibal, kolikor je bilo mogoče.

Schönberg je želel tradicionalno harmoničnost zamenjati, da bi razvil glasbo – in je s tem zbudil nerazumevajoče mrščenje čel drugih. »Gre za enake trike, kakor jih povzročajo grozljivo privlačni tobogani na sejmih in v zabaviščnih parkih, v katerih obiskovalce, željne zabave, tako premetava, da se zvrti že neprizadetemu gledalcu,« je posmehljivo opisal dvanajsttonsko glasbo nemški komponist Paul Hindemith. Prepričan je bil, da ljudje ne bodo mogli kar tako zavreči svojih kulturno trdno zasidranih glasbenih pričakovanj.

Rezultat iskanja slik za vpliv glasbe

Dejansko govori proti dvanajsttonski glasbi tudi biologija – vsaj proti temu, da bi bila lahko poslušalcu všečna. Občinstvo sicer lahko prisluhne glasbi Schönberga in njegovih naslednikov, a v njenih tonih le stežka uživa. »Čeprav lahko v tej glasbi najdemo vse mogoče zanimivosti, v ušesih večine preprosto ne odmeva harmonično in prav boli,« pravi muzikolog Jourdain.

Glasba lahko dobesedno povzroča bolečine, a po drugi strani pripelje do ekstaze, odvisno od tega, kakšne harmonične ali glasbene trike oziroma inštrument uporabi skladatelj. Danes mojstrsko uporabljajo take mehanizme predvsem v filmski glasbi, čeprav prav v kinu glasbo komajda zaznavamo.

»Film brez glasbe ponavadi ne more zbujati občutkov,« je prepričan nemški zvezdnik hollywoodske glasbe Hans Zimmer. »Že nezavedno zaznavanje zvoka poudari dramatiko spopadov v Gladiatorju in naredi resnično srhljivko iz početja Hannibala Lecterja.

Tako kakor svetlobni žarek pritegne pogled in ob šumu napnemo ušesa, se zdi, da akord zbudi človekova občutja – in prav zaradi tega dejstva so znanstveniki vedno bolj prepričani o arhaični moči glasbe. Podpirajo jih tudi raziskovalci možganskih funkcij, ki proučujejo, kako se zbujajo neposredne, refleksne čustvene reakcije.

Zagonetni in osupljivi so tudi vplivi glasbe na ljudi s pomanjkljivostmi ali napakami. Kako razložiti nadarjenost slepega avtista Tonyja DeBloisa, ki je kljub svoji duševni prizadetosti obvladal osem tisoč klavirskih del in se uveljavil kot jazzovski glasbenik? Kaj naj si mislimo o usodi ruskega skladatelja Visarjona Šebalina, ki je, čeprav ga je zadela kap in je izgubil sposobnost govora, napisal še svojo peto simfonijo?

Prav nevrološke poškodbe so tako za raziskovalce možganov kakor za muzikologe vir navdiha. Isabelle Peretz z univerze v Montrealu je tako proučevala ljudi, ki so zaradi krvavitev možganov izgubili sposobnost za dojemanje glasbe. Pacienti so sicer lahko normalno govorili in zaznavali hrup, kot je na primer pasji lajež. A nekoč znane pesmi so bile izbrisane iz njihovega spomina. »Za te paciente je glasba tuj jezik,« pravi Peretzova. Domneva, da je vzrok za to okvara primarne slušne skorje, ta je sočasno tudi centrala za sluh.

Znanstveniki tudi z osuplostjo opazujejo, kako se spreminjajo cele strukture v možganih, če jih trajno in intenzivno izpostavljamo glasbi. Corpus callosum je tako na primer pri poklicnih glasbenikih do 15 odstotkov debelejši – gre za sveženj vlaken, ki povezuje obe možganski polovici. Tudi slušna skorja obsega do 130 odstotkov več mase kakor pri drugih ljudeh. Pri ljudeh s popolnim posluhom – tistih, ki lahko brez primerjave z drugim tonom identificirajo določeno višino tona – je povečana posebna možganska vijuga v levem senčnem režnju.